Opozorilo, ki sicer velja za vse naše članke o prvi pomoči: Udeležite se tečaja! Noben članek ali internetni video ne more nadomestiti ustreznega usposabljanja. Drži sicer, da je ‘boljše narediti nekaj kot pa nič’, vendar pa obstajajo zahtevni postopki, ki lahko, kadar se jih ne izvede povsem pravilno, naredijo več škode kot pa koristi. Obstaja dober razlog, zakaj na osnovnem tečaju prve pomoči ne bodo omenjali igel za dekompresijo prsnega koša. Ta članek predstavlja le naš osebni pristop in mnenje. V kolikor boste v njem našli kaj, kar vam bo pomagalo, je to odlično, vendar pa se ne pustite prepričati v to, da bi uporabljali opremo, s katero niste vešči, oziroma je sami nikakor ne bi hoteli uporabljati.

Lepo je videti, da so mnogi ljubitelji taktične opreme začeli poleg nožev, svetilk in padalske vrvice s seboj nositi tudi komplete za prvo pomoč. Glede na to, da sam smatram tovrstne komplete za enega najbolj pomembnih elementov vsakodnevnega nošenja, bi rad z vami delil nekaj malega o moji lastni razporeditvi opreme.

Sam rad uporabljam ‘tristopenjski pristop’ pri mojem kompletu za prvo pomoč, saj sem ugotovil, da najbolj ustreza mojim lastnim potrebam. Tega seveda nisem izumil sam, saj so ‘tri stopnje/ravni’ zelo pogost pristop pri organizaciji taktične opreme.

Stopnja 1

Zelo majhna torbica, ki vsebuje le najnujnejše. Če sem se med svojim medicinskim usposabljanjem česa naučil, je to: ‘zagotovi svojo lastno varnost, preden pomagaš drugim’. V tej torbici so zato zaščitne rokavice in obrazna maska za oživljanje. To sta edini stvari, katerih ne morete improvizirati ter brez katerih boste težko zagotovili lastno varnost pri nudenju prve pomoči.

Ker je ostalo še nekaj prostora, sem dodal še nekaj stvari, ki ne zavzamejo skoraj nič prostora, vendar pa hitro pridejo prav, kot so na primer obliži in alkoholni robčki.

Ta torbica je tako majhna, da jo lahko vedno nosim v žepih svojih oblačilih – ne glede na to, ali nosim taktične hlače z žepi ali pa poslovno obleko.

S to torbico sem vedno pripravljen za nudenje oživljanja ter začetnih korakov prve pomoči, medtem ko kličem pomoč.

Stopnja 2

Malenkost večja torbica, v kateri je ‘boljše kot nič’ verzija kompleta za prvo pomoč. Je dovolj majhna, da jo lahko nosite s seboj v večini situacij, a vseeno dober kompromis kadar potrebujete več opreme. Poleg dodatnega kompleta opreme, ki je sicer tudi že v torbici stopnje 1, sta v tej torbici še esmarchova preveza (tourniquet) SWAT–T in manjši povoj za rane. Na hrbtnem delu torbice pa so spravljene še medicinske škarje.

Esmarchova preveza (tourniquet) je namenjena zaustavitvi hudih krvavitev, povoj pa ima integrirano kompreso, zato se ga lahko namesti neposredno na odprto rano. S škarjami lahko prerežemo oblačila, kadar je rana zakrita, z njimi lahko odrežemo potreben kos obliža ali povoja, lahko pa z njimi prerežemo tudi pas v vozilih oziroma jih uporabimo za reševanje osebe, ki se je kamorkoli zapletla. Zakaj bi nosili škarje, če pa imate nož? Medicinske škarje so narejene tako, da lahko z njimi režete oblačila brez tveganja, da bi s tem morda poškodovali ranjenca.

To torbico imam spravljeno v svoji ‘glavni torbi’ – karkoli že tisti dan uporabljam. Včasih, ko moram torbo kje pustiti, to torbico spravim v hlačni žep ali v jakno. Drži, v tem primeru v svojih oblačilih res prenašam dva kompleta, vendar me osebno to ne moti.

Še vedno ostane nekaj prostora za nekaj dodatnih obližev (tudi specializiranih, kot so na primer obliži za žulje), nekaj dekstroze, pinceto in zdravila. Morda je ta torbica tudi dobro mesto za spravilo ‘ICE‘ kartice s podatki in kontakti v primeru nuje – torbica, katero uporabljam sam, ima poseben, prav temu namenjen žepek.

Sam dodam še dvostransko metalizirano folijo (reševalno odejo oz. ‘astro folijo’), saj je res vsestransko uporaben pripomoček.

Stopnja 3

Kaj nosim na tej stopnji je odvisno od situacije. Ko potujem z vlakom, predstavlja večji del opreme na tej stopnji velika torba s kompletom za prvo pomoč (IFAK), katero ponavadi pritrdim na zunanji del nahrbtnika z MOLLE/PALS. V tej torbi je še en set rokavic in obrazne maske za oživljanje ter številni drugi kosi opreme, za katere sam menim, da pridejo prav pri nujni medicinski pomoči. Tako je v kompletu vedno profesionalna esmarchova preveza (tourniquet), kot na primer SOFTT-W ali CAT, tesnilo za rane na prsnem košu (chest seal) in vsaj en komplet naprednih povojev za kompresijske obveze, kot so na primer ‘Israeli bandages’, Uriel ali OLAES. Poleg tega imam v kompletu še komprese iz gaze, antiseptično sprej in nekatera zdravila, katera bi lahko potreboval sam ali pa moja družina.

Kadar potujem z avtom imam včasih s seboj še večjo samostojno torbo z opremo, katero bi lahko potreboval v primeru, da naletim na prometno nesrečo. Enako velja za dogodke, kot so na primer team building dogodki ter družinska srečanja, kjer bi lahko potreboval bolj popolnjen komplet za prvo pomoč.

Komplet te stopnje tako lahko vsebuje celo stvari, kot so deščice za imobilizacijo uda ali pa nosila. Vsebina je namreč povsem odvisna od okoliščin in potreb.

Sklep

Cel dan s seboj nositi en sam velik komplet za prvo pomoč ni ravno najbolj smotrno. Poleg tega, da je neudobno, boste gotovo deležni številnih čudnih pogledov. Tako obstaja velika verjetnost, da ga boste slej ali prej nekje pustili in na koncu ostali brez kakršnekoli opreme za prvo pomoč. Sam sem prepričan, da bom, s kombinacijo kompletov vseh treh stopenj, vedno imel na voljo najbolj primerno opremo glede na trenutne okoliščine in potrebe.

Sam rad vidim, da se moja oprema prilagaja trenutnim tveganjem. Svojo torbo stopnje 2 bom pustil za seboj le za kratko pot med pisarno in straniščem ali bližnjo sejno sobo. Če grem na kosilo ali se bolj oddaljim od svoje pisalne mize, bo ob meni moja stopnja 2. Na poti do pisarne ali iz hotela do strank imam pri sebi torbo in stopnji 1 in 2, za daljša potovanja ali posebne dogodke pa le še dodam stopnjo 3.

Glavni razlog, zakaj imam rokavice in obrazne maske za oživljanje v vsaki od treh stopenj, ni toliko zato, ker bi morda lahko pozabil eno od njih, temveč bolj zato, ker se te reči rade strgajo ravno takrat, ko jih najbolj potrebujete. Ali pa jih morda dam tudi drugim ljudem, ki so prav tako priskočili na pomoč, pa s seboj nimajo svoje opreme. Esmarchove preveze (tourniquet) pa nimam v stopnji 2 in 3 samo zato, da lahko izbiram katero uporabiti, temveč lahko z njima hkrati oskrbim več ran oziroma poškodovancev.

Ko sestavljam svoje komplete za prvo pomoč, izberem le nujno opremo, katero bi morda lahko potreboval v času med samo nesrečo in prihodom poklicnih reševalcev. Vse ostale stvari, kot so na primer obliži, so po mojem mnenju opcijske in jih sam dodam le v primeru, da je ostalo še dovolj prostora.

Več podrobnosti o mojih posameznih kompletih lahko najdete v mojem blogu in morebitnih nadaljnjih člankih.

O avtorju

widhalmt-a bi lahko imenovali navdušenec nad taktično opremo, s poudarkom na zbirateljstvu. Kot vsak običajen obsedenec rad brska o temah, ki ga zanimajo, in se poizkuša o njih naučiti, kolikor je le mogoče. Potem pa poskuša nekako pridobiti stvari, ki so mu všeč (ko nekaj izbere, je precej izbirčen glede znamk in modelov), ter jih preizkusiti. Pa naj to počne med tem, ko po gozdu sprehaja psa, ali pa ko v naravi preživi noč.

Čez dan se preživlja kot glavni inženir za podporo v svetovalnem podjetju za odprtokodne IT sisteme. Ker zaradi svojega dela veliko potuje in obiskuje stranke, ima kar nekaj izkušenj z izbiro opreme, ki je dovolj trpežna za neprestana potovanja, hkrati pa še vedno primerna za delo v pisarni – ne da bi kogarkoli užalila, zato ker je ‘preveč taktična’ (čeprav zna sam včasih ta zadnji del malo ‘raztegniti’). Mirno lahko rečemo, da ima, kadarkoli stopi skozi vrata (in včasih celo kadar ostane doma), na sebi vsaj kakšen kos taktične opreme.

Ko gre za taktično opremo, ga zanima zelo širok nabor stvari, če pa bi moral nekaj izbrati, pa bi to bili noži, torbe/nahrbtniki in maskirni vzorci (še posebej vzorec PenCott).